Kako je ajdovska deklica zgradila cerkev v Crngrobu

V crngrobških gozdovih je nekoč živela velikanka – ajdovska deklica. Podnevi in ponoči je ob Selščici pasla svojo čredo ovc, ki se je iz dneva v dan množila, in deklica nikoli ni bila lačna. Kadar pa je bila žejna, je z eno nogo stopila na vrh Šmarne gore, z drugo pa na Šmarjetno goro, se sklonila in naredila požirek iz reke Save.

Nekega dne je loški glavar svojim tlačanom zapovedal, naj sredi crngrobških gozdov zgradijo veliko cerkev. Tlačani so trdo delali, vendar za ošabnega glavarja cerkev ni bila dovolj velika. Tako so gradili še naprej, skale, ki so jih prenašali na hrbtu, pa so bile tako velike, da so jim od teže krvaveli hrbti. Sredi največjega dela je mimo prišla ajdovska deklica in jih z zanimanjem opazovala.

"Kaj pa delate?" je vprašala.
"Cerkev zidamo, pri tem pa trpimo, ker so skale tako težke," so ji tlačani potožili.
"Če hočete, vam pomagam," je odgovorila deklica.

Tlačani so bili veseli njene pomoči in tako se je ajdovska deklica lotila dela. Ogromne skale je naložila kar v svoj predpasnik in jih prenašala zidarjem. Vodo, s katero so mešali malto, je zajemala iz Save v velikem škafu. Pri delu pa je bila tako pridna, da se je pretegnila, prehladila in nato umrla. Tlačani so bili hvaležni za njeno pomoč. Pokopali so jo v crngrobških gozdovih, še prej pa od nje vzeli eno rebro in ga v spomin nanjo obesili v novi cerkvi.

Ljudje pripovedujejo, da iz rebra ajdovske deklice vsako leto kane kapljica krvi. Ko bo padla zadnja, pa se bo zgodil sodni dan.

Vir: Lojze ZUPANC, Kamniti most, Škofja Loka 2013.