Učitelj Josip Levičnik iz Železnikov je leta 1854 v časopisu Šolski prijatelj zapisal: "V pervo versto veselih dni in praznikov med letom se sme po vsi pravici Velika noč prišteti. Velika noč! o prijetni čas pomlajene narave, o skrivnosti polni praznik katoliške cerkve".

To je čas, ko se kristjani po vsem svetu spominjamo Kristusovega trpljenja, križanja, smrti na križu in vstajenja od mrtvih. In kot vsak praznik je velika noč poleg duhovne, verske in družbene komponente posebna tudi zaradi svojih kulinaričnih sestavin in njihove simbolike.

Jedi velikonočnega žegna danes predstavljajo simbole Kristusovega trpljenja, čeprav imajo svoje korenine že v judovstvu in starih poganskih verovanjih. Judje pomladi praznujejo praznik rešitve izpod egiptovske sužnosti, pasho. Ob tej priložnosti uživajo meso – jagnjetino, kruh in vino ter grenka zelišča. Med jedmi, ki jih poznajo vse religije sveta, je jajce, ki pod lupino skriva kal življenja. V bolj poglobljenih interpretacijah simbolizira nastanek, razvoj in ureditev kozmosa/vesolja. Obenem je simbol plodnosti, obnavljanja narave, ponovnega rojstva, večnosti življenja in vstajenja. V krščanstvu predstavlja jajce Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje, zato je simbol novega življenja.

Velikonočni žegen oz. tradicija blagoslavljanja velikonočnih jedi ima na Slovenskem že večstoletno tradicijo. Izraz žegen je izpričan v 14. stoletju, prevzeli pa smo ga iz staronemške besede segan, kar pomeni "blagoslov, znamenje križa".

"Kranjski žegen" je prvi opisal J. V. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689, kjer zapisal: "Kakor imajo po vseh deželah nekaj čudnih postranskih navad, tako tudi na Kranjskem. Med njimi so naslednje. O veliki noči nosijo, zlasti po vaseh, namesto velikonočnega jagnjeta v cerkev vsake vrste jedi v košarici: prekajeno svinjsko gnjat in pleče, soljeno govedino, v bražiljki (rdeče barvilo iz lesa tega drevesa, op. a.) kuhana jajca in kolač. To jim mora duhovni po maši blagosloviti.” V nadaljevanju opiše velikonočni kolač, narejen iz bele moke. Testo zanj so na tanko razvaljali, ga namazali za prst debelo z nastrganim sirom, ki so mu dodali surovih jajc, mleka in smetane. Nadevu so pridali nekaj vina, sladkorja in rozin. Testo so zavili v okrogel venec. Tak kolač je tehtal 20 do 30 funtov, torej nad 10, pa tja do 17 kilogramov.

Prvo upodobitev velikonočnega žegna najdemo v knjigi Avstro-ogrska monarhija v besedi in sliki iz leta 1891. V njej je natisnjena grafika velikonočnih živil v jerbasu in peharju, ki jo je izdelal naš rojak Jurij Šubic (1855–1890). Poleg grafike je tudi opis jedi velikonočnega žegna: štruca kruha, jagnjetina, prekajena krača, klobasa, orehov ali meden kolač v obliki venca (potica?), rdeči pirhi in nekaj korenin hrena. Zanimiv je opis simbolike živil. Krača predstavlja Kristusovo telo, lupina bele repe okove na Kristusovih rokah, kolač trnovo krono, pirhi kaplje krvi, klobasa Kristusove rane, hren pa zadnjo osvežitev, ki so ponudili umirajočemu Kristusu na križu – kis in žolčnik*.

Podobna živila je v prvi polovici 20. stoletja vseboval velikonočni žegen na Loškem. Njegovo vsebino je v prispevku Prehrana na Loškem opisala Meta Sterle: "V jerbas so poleg plečeta, hrena, potice, hleba belega kruha in pirhov dali tudi kos pečenke, klobaso ter nekaj semen raznovrstnega žita in krompir". Simbolika jedi je naslednja: pleče predstavlja Kristusovo telo, hren žeblje, s katerimi je bil pribit na križ, potica Kristusovo bodečo krono, hleb belega kruha pa njegovo mrtvo telo. Rdeči pirhi Kristusovo kri, klobase pa vrvi, s katerimi je bil zvezan.

Na Loškem so nekateri velikonočni žegen jedli v soboto popoldne, ko so ga prinesli iz cerkve, drugi pa po maši za zajtrk na veliko nedeljo. Navada je bila, da je vsak najprej dobil košček hrena, da ga bo spekla vest, če je grešil, v Žireh pa zato, da ne bi srečal kač. Posli, to so bili najeti delavci, ki so živeli pri družini, so dobili enak žegen kot družinski člani, tisti, ki so šli za veliko noč obiskat svoje domače, pa potičko in dva do tri pirhe.

Tradicija praznovanja velike noči se je ohranila vse do današnjih dni. Poleg omenjenih živil danes v velikonočni košari najdemo še pomarančo, čokoladne pirhe, čokoladnega zajčka idr. Žal se, kot vsi prazniki, tudi ta vse bolj komercializira in s tem izgublja svojo prvinsko vsebino. Morda je prav letos, ko bomo veliko noč praznovali v drugačnih okoliščinah, v ožjem krogu svojih domačih, priložnost, da ga doživimo bolj prvinsko in doživeto, kot bi ga sicer.

Želim vam vesele, mirne in z upanjem v prihodnost prežete velikonočne praznike!

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

*Za prevod besedila iz nemščine se zahvaljujem kolegu Tadeju Curku.

Literatura:

• Die österreichische-ungarische monarchie in Wort und Bild, 1891, str. 357.
• Ovsec, Damjan, Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu. Modrijan založba, 2010.
• Sterle, Meta, Prehrana na Loškem. Loški razgledi 34/1985, str. 105-161.
• Valvasor, Janez Vajkard, Slava vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga, 1977, str. 179-180.

Medičarstvo in lectarstvo je stara obrt, povezana s čebelarstvom. Medičarji so bili prvi slaščičarji, ki jih srečamo že v srednjeveških mestih in trgih, v 19. stoletju tudi na podeželju. V svoji okolici so kupovali med v satju. Doma so satje položili na sita, da se je iz njega izcedil med, za tem so ga prodajali kot točeni med. Nato so satje dali v prešo in iz njega iztisnili še preostali med, iz njega pa pripravljali medeno pecivo – lect, medenjake.

Iztisnjeno satje so zalili z vodo in ga ponovno stiskali v stiskalnici. Iz te sladke vode, ki so ji po potrebi še dodali med, so pripravili medico. Voščeno satje, iz katerega je bil iztisnjen ves med, so zavreli v vodi in ga vlili v laneno vrečo in ponovno stiskali v stiskalnici. V posodi pod stiskalnico so ujeli vodo in v vodi staljeni vosek, v vreči pa so ostale razne primesi (propolis, ostanki srajčk, ki so ostale od levitve ličink, in drugo). Ko se je raztopina ohlajala, se je na površini vode začel strjevati vosek. Iz voska so vlivali sveče in votivne figure, vodo pa so uporabili za kuhanje medenega žganja.

V Škofji Loki je medičarska in lectarska obrt prvič omenjena sredi 18. stoletja, že vsaj na začetku 18. stoletja pa so nune v škofjeloškem samostanu pekle medeno pecivo, imenovano nunski lect. Oblikovale so ga z reliefno izrezljanimi lesenimi modeli. Pri njih so se kuhanja učila mlada dekleta, tako da je znanje prešlo tudi med druge ljudi. Že najmanj na začetku 19. stoletja je bila izdelava medenega peciva, imenovanega mali kruhek, na Loškem pomembna domača obrt. Zdaj testo za mali kruhek oblikujejo na dva načina: odtiskujejo ga v posebej za to izrezljane lesene modele ali pa ga oblikujejo in krasijo kar ročno – dražgoški kruhek.

Ali veš?

• Medico so pripravili tako, da so v topli vodi gnetli medeno satje toliko časa, da se je med raztopil. Raztopino so nato precedili, da so jo očistili voščin (voska). S svežim jajcem so izmerili pravilno gostoto medene vode: jajce se je moralo potopiti dva prsta pod površino. Raztopino so prevreli, da se je zgostila, nalili v sode in jih dali na toplo. Po nekaj dneh alkoholnega vrenja je bila medica pripravljena.
• Leseni modeli za mali kruhek so izrezljani iz hruškovega ali češpljevega lesa.
• V Loškem muzeju Škofja Loka si je mogoče ogledati zbirko o malem kruhku.
• Izdelovanje malega kruhka in izrezovanje lesenih modelov sta bila leta 2018 vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec