Škoparjeva hiša iz Puštala

Pogled na Puštal leta 1910. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Pogled na Puštal leta 1910. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Vas Puštal pri Škofji Loki leta 1910. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Vas Puštal pri Škofji Loki leta 1910. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Škoparjeva hiša je stala na parceli št. 34 v neposredni bližini gradu. Zanimivo je, da je označena kot zidana hiša. Franciscejski kataster, 1823.
Škoparjeva hiša je stala na parceli št. 34 v neposredni bližini gradu. Zanimivo je, da je označena kot zidana hiša. Franciscejski kataster, 1823.
Okno, vrezano med dve bruni, se zapira z mehanizmom, imenovanim zapahnice.
Okno, vrezano med dve bruni, se zapira z mehanizmom, imenovanim zapahnice.
Škoparjeva hiša <em>Foto: Jure Nastran</em>
Škoparjeva hiša Foto: Jure Nastran
Vhod v Škoparjevo hišo <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Vhod v Škoparjevo hišo Foto: Fototeka Loškega muzeja
Okno Škoparjeve hiše <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Okno Škoparjeve hiše Foto: Fototeka Loškega muzeja
Notranjost Škoparjeve hiše <em>Foto: Sašo Kočevar</em>
Notranjost Škoparjeve hiše Foto: Sašo Kočevar

Škoparjeva hiša je včasih stala v Puštalu, naselju na desni strani Poljanske Sore in Sore, v neposredni bližini Škofje Loke. Naselje z imenom Burchstall že leta 1291 omenjajo urbarji loškega gospostva. Okoli Puštalskega gradu, prvič omenjenega v 16. stoletju, se je razvilo kajžarsko naselje. Zaradi majhnih zemljiških posesti so se morali Puštalci ukvarjati še z obrtjo, z razvojem industrije v Škofji Loki in okolici konec 19. stoletja pa se jih je vse več zaposlovalo tudi v industriji.

Lastniki Škoparjeve hiše so bili kot večina ostalih Puštalcev podložni puštalski graščini. Ljudsko izročilo pravi, da je daljni prednik delal pri puštalskem gospodu kot slamorezec – škopar, zato se je tej hiši reklo “pri Škoparju”. Iz urbarjev izvemo, da je leta 1798 v tej hiši prebival Luka Kavčič, ki je svojo hči Elizabeto poročil z Erženom (ime ni vpisano), čigar rod živi v Puštalu še vse do današnjih dni.

Tudi pri Škoparju so se ukvarjali z obrtjo. Ustno izročilo pravi, da je bila tu osem rodov nazaj doma krojaška obrt, kot krojači pa so navedeni tudi v vseh treh popisih prebivalstva (1869, 1900, 1931). Zadnji krojač iz te hiše je bil Franc Eržen, rojen leta 1908. Svojo delavnico je imel kar v glavnem bivalnem prostoru, v t. i. hiši.

In v kakšnih hišah so živeli Puštalci? Na alpskem ozemlju se je že v času 15. in 16. stoletja uveljavila gradnja hiš s kombinacijo kamna in lesa. Vsaj od 16. stoletja naprej so lesene dele hiše sestavljali iz brun, ki so bila v vogalih ujeta navzkriž (“na brade”) ali pa so jih na tem mestu zrogljičali (od začetka 17. stoletja naprej). Brunasta gradnja sten in lesen strop sta omogočala gradnjo hiše v nadstropju.

Na Gorenjskem že vsaj v začetku 16. stoletju naletimo tudi na hišo s črno kuhinjo. To je stavba z dvema prostoroma: vežo kot vhodnim prostorom, v kateri je črna kuhinja, in glavnim bivalnim prostorom, imenovanim hiša ali izba. Glavni bivalni prostor ima profiliran lesen strop in kahlasto (lončeno) peč, ki se kuri iz veže ali črne kuhinje, tako da v stanovanjskem prostoru ni dima. Dim se iz veže ali kuhinje prosto dviga v ostrešje in skozi odprtine na prosto. Skozi stoletja se je stavba širila tako, da so hiši dodali kamro ali pa so spodnji hiši nadzidali gornjo hišo in včasih še kamro. Zgornje prostore so povezovali z lesenim zunanjim hodnikom ali gankom (Nacetova hiša v Puštalu). Strehe so bile krite s slamo.

Tudi Škoparjeva hiša je, po mnenju dr. Ivana Sedeja, nastala v 16. stoletju in sodi v tip hiše s črno kuhinjo. Predstavlja bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Starost hiše vsaj delno nakazujejo okna v glavnem bivalnem prostoru hiše, ki so vrezana med dve bruni in se zapirajo z mehanizmom, imenovanim zapahnice, ter vhodni kamniti portal s posnetimi robovi, ki se nad pragom končujejo v obliki ajdovega zrna.

Hiši so, najverjetneje v 18. stoletju, dodali še kamro in napravili nov strop, največjo obnovo pa je doživela leta 1906. V črni kuhinji je bil postavljen dimnik, prizidano in obnovljeno je bilo tudi ognjišče. V hiši sta bila obnovljena pod in lončena peč, kamro pa so z leseno pregrado ločili na dva dela. Dograjena sta bila tudi hlev in pod (skedenj, prostor za mlatev ter shranjevanje slame, sena, vozov in orodja). Črna kuhinja, klet in hlev so bili zidani, ostali prostori (hiša, kamra, pod) pa so bili sestavljeni iz lesenih brun. Streha je bila krita s slamo. Tla v veži, črni kuhinji in hiši so bila narejena iz mešanice malte in gline (t. i. ještrle, estrih), šele kasneje so položili lesene plohe. Stropovi so bili leseni, le klet je bila obokana.

Iz veže so vodili vhodi v klet (ki je v istem nivoju kot veža) ali shrambo, na podstrešje in v hišo, skozi črno kuhinjo pa je bilo mogoče priti na dvorišče. Oprema v veži je bila zelo skromna. Pod stopnicami je stala “marajna”, omara, v kateri so shranjevali kaše, moko in razno kuhinjsko posodje. Na nasprotni strani veže je bila v debelo kamnito steno vdelana niša, imenovana škafnca, v kateri je stal škaf za vodo. V taki niši je voda dolgo ostala hladna in sveža. Dobivali so jo iz štirne, ki je stala na dvorišču Puštalskega gradu, vodovod so namreč v Puštal speljali šele leta 1956. V nadaljevanju veže je bila črna kuhinja, ki ni imela samostojnega ognjišča, zato so kuhali kar v votlini peči. Ob kurišču peči je stalo orodje za kuhanje in peko v peči: pihalnik, omelo, greblo, burkle za prenašanje loncev in lesen lopar. Lončeno in železno posodje je stalo na policah nad svinjskim kotlom, ki so ga postavili leta 1906. Do izgradnje dimnika se je dim z ognjišča in peči prosto dvigal pod obok, kjer so sušili meso.

V hiši je levo od vrat stala lončena peč, v nasprotnem kotu, tam, kjer se stikata zunanji steni, pa miza. Nad mizo je bil bohkov kot, ob njem pa obešene razne svete podobe in slike na steklo. Ob zunanjih stenah in okoli peči so bile nepremične klopi, na katerih so ljudje tudi spali. Ob mizi sta stala še “ta dolg stov” in izrezljan stol, kamor so posedli gosta v hiši. Desno od mize sta bili še skrinja in mentrga – miza, v kateri so mesili testo za kruh. Levo od mize sta bila šivalni stroj in predalnik. Na steni pri vratih v vežo so viseli sklednik, žličnik in kropivnik, ura pa pri vhodu v kamro.

Kamra je bila sila skromno opremljena. V njej so stale tri postelje in potovalna skrinja, v kateri so imeli shranjeno obleko.Tu so spali starši, stari starši in majhni otroci. V notranjih prostorih so si svetili s trskami, pozneje s petrolejkami, že pred prvo svetovno vojno pa so v Puštalu zagorele električne žarnice.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Viri in literatura:

  • Eržen, Janez; Pavlovec, Andrej: Škoparjeva hiša – zametek muzeja na prostem. Loški razgledi, št. 8, 1961.
  • Blaznik, Pavle: Ime Puštal in njegov pomen. Loški razgledi, št. 9, 1962, str. 219.
  • Škofja Loka - čas pasijona, katalog, 2006, str. 22.
  • Informatorka – Marija Pivk, roj. Eržen.
  • ZAL Ljubljana, Enota Šk. Loka. ŠKL 364, t. e. 180 – Tom V. Fol. 194–196.
  • Cevc, Tone: H genezi kmečke hiše na Slovenskem. Traditiones, št. 19, 1990, str. 67.
  • Sedej, Ivan: Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem. Ljubljana, 1989.
  • Vurnik, Stanko: Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. Etnolog, letnik IV/1, 1930, str. 54–55.
  • Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga, 1968, str. 371.
  • Gašperšič, Janez: Razvoj elektrifikacije konzumnega področja občine Škofja Loka. Loški razgledi, doneski 3, 1995, str. 15.

Deli naprej